… ZDAJ SMO PA RES V
“Ne vem kdaj, ne vem kako, ampak zmanjkal je nečesa. Pa ti ne znam povedat česa. Smisla mogoče.” – LEON
Dramedija … zdaj smo pa res V v zasnovi umetniškega kolektiva Odprte scene in režiji Tie Lončar, po motivih Velikega briljantnega valčka in Leta nad kukavičjim gnezdom.
DRAMATURGA
Erika Dizdarević
Lev Mastnak Trobentar
FOTOGRAFI
Kaia Grobovšek
Špela Koščak
OBLIKOVALCA SVETLOBE
Jaša Kert Pust
Marjeta Timer
O KOLEKTIVU
So ekipa, ki od leta 2021 skupaj gradi in ustvarja prostor, ki danes lahko ponudi svež koncept iskanja lastnega umetniškega izraza. Skupina, ki deluje na osnovi timskega dela, je s pomočjo vseh vpletenih uspela zgraditi močno prijateljsko vez in začela ustvarjati nove umetniške projekte. Od vedno so izjemno radi ustvarjali drug z drugim in skozi leta okrepili prijateljstvo do točke zaupanja in samozavesti, da so sposobni in si želijo svoj kolektiv skrbno prepletati z nadgrajevanjem znanja in vse večjo skupnostjo. Pobudo, da se Odprta scena zgodi ustvari vodja kolektiva Tia Lončar. Želja po kreaciji neodvisnega prostora za mlade kreativce je izhajala iz nje same, saj nikjer ni zares našla prostora, kjer bi svojo strast do kreative lahko izražala, jo raziskovala in poskušala ugotoviti kaj jo pri umetnosti sami sploh zanima. Opazila je manjko kreativnosti pri sovrstnikih pa niti ne v smislu, da ne bi znali ali pa si ne bi želeli biti kreativni. Enostavno za kreativno izražanje, razmišljanje izven zastavljenih smernic šolskega sistema v času in okolju v katerem živimo ni prostora. Sistem nas sili v nenehno razmišljanje o prihodnosti, individualizacijo, kar dolgoročno pomeni pomanjkanje občutka skupnosti, pripadnosti. Ljudje kreativno razmišljanje črpamo drug od drugega. Če in ko nam je to odvzeto, začnemo čutiti pomanjkanje, ki ga ne znamo zares ubesediti. Vsi v tej skupini so se s temi občutki srečevali predolgo časa, zato so sklenili, da si prostor ustvarijo sami. Prvo leto so tako intenzivno posvečali čas temu, da skupaj ugotovijo, kako bi zasnovali koncept, ki bi odpravljal ta dotični manjko. Zdaj, 3 leta kasneje so za njimi 4 predstave, ki so gostovale po celi Sloveniji in širše in v skupnost združile že več kot 40 mladih ustvarjalcev. Vsi se že praktično od malih nog ukvarjajo z gledališčem in umetnostjo na sploh. Želeli so si zgraditi ne-toksično, sprejemajoče okolje, ki bo ponujalo vse tisto, česar institucionalni kolektivi načeloma ne. Torej prostor, ki dovoljuje, spoštuje, združuje, premaguje, snuje, kreira, ustvarja, ljubi, kritizira, podira in diha. Vsak od njih je nepogrešljiv kos sestavljanke, ki omogoča celoto, ki diha in živi kulturo.