TIŠINA GLASU

Plesalec in performer Mitja Obed se v flamenko monodrami ukvarja z besedo, njeno zvočnostjo, emblematičnostjo, prenašanjem informacij in fragmentirano ritmičnostjo.

“Tišina glasu” akterja na odru postavlja v pozicijo konstantega “govora”, v katerem ne igra ene vloge ampak drži fluidno vseprisotnost množice karakterjev, ki so pravzaprav notranjost človeške psihe in poezije – odrske, ne tiskane. Plesalec svoj narativ udejanja preko svojega giba, govora in zvočnosti, ki jo dosega z loop napravo – medtem ko se zvoki ambienta snemajo, manipulirajo in predvajajo v toku predstave, se uprizoritev in geste poigravajo s perspektivami odrske postavitve. Predstava je zvočna in gibalna improvizacija. 

Kako definirati BESEDO? Vse, s čimer komuniciramo z zunanjim svetom. Beseda postane beseda v trenutku, ko ji pripišemo pripadajočo asociacijo, in potem nikoli več ne bo ne-beseda. Kaj daje besedi zvok? Pomen? Kje se beseda konča? Kje je beseda v kontekstu? Je lahko brez konteksta? Je odsotnost ritma, a pravzaprav sestavljena iz delčkov, ki so lokalno (ne pa tudi globalno) ritmični. 

Velik navdih predstava jemlje v pisanju Gertrude Stein, ki jo lahko primerjamo tako s kubisti kot impresionisti, kubisti zaradi dekompozicije besednih fraz, impresionisti pa zato, ker delčki njenih pesmi delujejo nesmiselno, celota pa razkrije vso genialnost, lepoto in kruto realnost.

Avtor in performer: Mitja Obed

Fotografija: Drago Videmšek (Platforma Nest)

Kostumografija: Tanja Pađan

Producent: Mitja Obed

Koproducenta: Društvo Predmestje, Društvo CoraViento